Ko je Svitlana svojemu fantu povedala o nosečnosti, jo je ta takoj zapustil. Svitlana je bila zelo zaskrbljena, saj ji je prisegel ljubezen, jo nosil v naročju, zdaj pa se je zdelo, da ga je zamenjal. Postal je brezsrčen, jezen, tuj. Svitlana je en teden jokala, potem pa se je odločila, da bo vseeno imela otroka, saj je bila stara že petintrideset let in morda ne bo več priložnosti.
Živela sta v vasi. Deklica se je rodila pravočasno, zdrava in mirna. Svoji materi ni povzročala težav. Hranila jo je, oblačila, vendar ni čutila veliko materinske ljubezni. Mala Ira je prosila mamo, naj se igra z njo, vendar je ta vedno zavrnila. Bila je utrujena ali pa je imela preveč dela, ni imela časa. Ko je bila deklica stara sedem let, je Svitlana spoznala moškega in ta je prišel živet k njim.
Bila je srečna. Konec koncev je bila to pri njenih letih njena edina priložnost za žensko srečo. Pred tem je bila v hiši potrebna moška roka, zdaj pa je Ivan vse v hiši počel sam. Popravil je streho, pobarval hišo, pobarval vrata in skrbel za vrt. Ob njem je vse cvetelo. V vasi je bil pripravljen opraviti vsako delo, pa naj je šlo za denar ali hrano, lahko pa je tudi brezplačno pomagal ljudem kaj zgraditi.
Vsi sosedje so ga občudovali.Sam je opravljal vsa gospodinjska dela: kuhal kosila in večerje, pekel pite, medtem ko je žena delala do poznih ur. Imel je polne roke dela. In kako je ravnal s svojo hčerko Svitlano kot s svojo lastno hčerko. Z njo je hodil na ribolov, kupil ji je kolo in jo naučil voziti ter ji za novo leto podaril drsalke
Ira je bila presrečna, ko je drsalke prejela v dar. Od veselja se je zjokala in Ivana poklicala kot očeta. Zdaj je od sreče jokal tudi on. Njegovo otroštvo ni bilo lahko. Njegova mati je hudo zbolela, odpovedal se je domu, da bi jo ozdravil, vendar je vseeno umrla, brat pa ga je vrgel iz hiše. Še dobro, da je spoznal Svitlano. Zdaj ima ženo, hčerko in dom.
Vzgojil je hčerko, jo poročil in na poroki jokal od sreče. Deklico je imel tako rad, da nihče ne bi uganil, da ni njen pravi oče. Ko je Ira rodila, je stal ob oknih in skrbel. Pozneje je skrbel tudi za vnuke, pred kratkim pa je umrl. Ko se je Ira poslovila, je stala z mamo, vrgla pest zemlje in rekla: “Zbogom, oče. Bil si najboljši oče na svetu. Vedno se te bom spominjala. Ivan je bil njena najbližja oseba, ne njen stric Ivan ali očim.
